a. je prepričan, da je bila pacientova želja prostovoljna in dobro premišljena;
b. je prepričan, da pacient trpi zaradi brezupnih in neznosnih bolečin;
c. je pacienta obvestil o njegovem položaju in možnostih;
d. je skupaj s pacientom prepričan, da ni druge razumne rešitve za položaj, v katerem se nahaja;
e. se je posvetoval z vsaj enim drugim neodvisnim zdravnikom, ki je pacienta pregledal in podal pisno oceno svoje ocene v zvezi z dolžnostmi skrbnosti iz točk a do d; in
f. je opravil prekinitev življenja ali asistirano samomor z zdravniško oskrbo.

Čeprav je velika večina smrti s pomočjo zdravnikov v državi z 18 milijoni prebivalcev še vedno povezanih z neozdravljivimi telesnimi boleznimi – približno 86 odstotkov od 9958 umorov v letu 2024 je bilo upravičenih na ta način – se je število ljudi, ki jim je bila odobrena tako imenovana evtanazija izključno zaradi duševnega trpljenja, povečalo z 88 v letu 2020 na 219 v letu 2024. V tem petletnem obdobju so zdravniki zaradi psihiatričnih razlogov končali 675 življenj, kar je več kot v prejšnjih 18 letih skupaj.

Posebej zaskrbljujoče je število mladih, ki so zaradi težav z duševnim zdravjem iskali evtanazijo. Samo na Nizozemskem je bilo leta 2024 zaradi duševnih bolezni evtanaziranih 30 ljudi, starih od 15 do 29 let (od tega 25 žensk). To predstavlja 3,1 odstotka vseh smrti v tej starostni skupini.

Porast duševnih bolezni med mladimi od pandemije COVID-19 je dobro dokumentiran. In samomorilne misli so simptom številnih duševnih bolezni: če so uspešno zdravljene, bolniki premagajo tudi samomorilne misli. To postavlja vprašanje: koliko mladostnikov in mladih odraslih je bilo zaradi karantene in izolacije pahnjenih v globoko depresijo – in nato ubitih s političnim odobravanjem? Koliko jih je bilo prikrajšanih za možnost izpolnjenega življenja, ker so bili ubiti, namesto da bi jim bila dana resnična priložnost?

Dr. Menno Oosterhoff je bil zdravnik, ki je med letoma 2023 in 2024 legalno evtanaziral prve mladoletnike na svetu zaradi težav z duševnim zdravjem. Stari so bili 16 in 17 let. Nedavni članek v časopisu The Atlantic se osredotoča nanj.

Primer 17-letne Milou Verhoof je pritegnil posebno pozornost po vsej državi: njena zgodba je bila celo predmet dokumentarnega filma. Dekle je prvič kazalo znake duševne stiske pri 11 letih, ko je njen brat skoraj umrl zaradi hude bolezni. Pri 13 letih je bila posiljena in je trpela za posttravmatsko stresno motnjo, depresijo in samopoškodovanjem. Bila je institucionalizirana in očitno jo je ponovno zlorabljal drug pacient. Po več poskusih samomora je zahta evtanazijo, a so jo zdravniki zavrnili. Konec leta 2022 je njena družina stopila v stik z dr. Oosterhoffom, ki jo je na koncu ubil. Zaradi tega so ga pohvalili starši in zagovorniki evtanazije.

Skupina psihiatrov se je odzvala manj pozitivno in je Oosterhoffa obsodila zaradi izkoriščanja Milou. Njihove obtožbe so izhajale iz videoposnetka pogovora med Oosterhoffom in dekletom, ki ga je zdravnik objavil po njeni smrti. V njem Milou pravi, da si je želela drugačnega življenja, vendar ji to ni bilo dovoljeno. Ko jo je Oosterhoff vprašal, kaj bi rekla tistim, ki se prepirajo o njeni mladosti, je odgovorila, da ne gre za njena leta, temveč za njeno trpljenje: poskusila je vse, da bi stvari izboljšala. Oosterhoff je to potrdil. Toda ali je bilo res storjeno vse, da bi pomagali Milu?

Sistem nadzora evtanazije na Nizozemskem je šibek. V veliki meri se zanaša na presojo odgovornih zdravnikov. Pristojna nadzorna komisija je ugotovila, da med letoma 2002 in 2024 zdravniki niso izpolnji vseh "meril skrbnosti" le v 144 od 110.591 primerov evtanazije, vključno s 14 od 1.123 primerov psihiatrične evtanazije. Od teh je javni tožilec ukrepal le v enem primeru.

Zdravnik sam vidi vzporednice z nacističnim programom

Oosterhoff je za The Atlantic povedal, da ne obžaluje ničesar. Sam trpi za obsesivno-kompulzivno motnjo in jemlje zdravila. Ne opravlja več poklica; licenca mu je potekla leta 2025. Atlantic je zdravnika vprašal o družbenih posledicah prikazovanja težav z duševnim zdravjem kot brezupnih, kot je na primer rak v terminalni fazi. Oosterhoff je pojasnil, da upošteva le posameznega pacienta.

Zanimivo je, da je nato sam omenil nacistični program Operacija T4 , v katerem so nemški psihiatri evtanazirali množice duševno bolnih in invalidnih otrok in odraslih. Po lastnem pripovedovanju je bil novinar Atlantica Charles Lane nad tem sprva presenečen, saj je bila evtanazija na Nizozemskem prostovoljna. Vendar je svoje poročilo zaključil z izjavo:

Ko sem poslušal Oosterhoffa, sem spoznal, da razlika med programoma ni absolutna. Bolniki, ki so na Nizozemskem podvrženi evtanaziji, se sami odločijo za smrt – toda če najstnik trpi za duševno boleznijo, ali lahko to odločitev resnično štejemo za izraz avtonomne volje? Utemeljitev za evtanazijo v nacistični Nemčiji je bila rasna higiena; na Nizozemskem danes sta to avtonomija in sočutje. Pa vendar celo nizozemski zdravniki, ki izvajajo evtanazijo, sprejemajo načelo, da je nekatere življenje bolje pustiti neizživeto. »Šokiran sem, da je toliko psihiatrov in medicinskih sester sodelovalo v akciji T4,« je dejal Oosterhoff. »Potem seveda pomislim: Kaj počnem tukaj? Kako me bo sodila prihodnost? Ne vem. Lahko samo rečem, da sem storil tisto, kar se mi je zdelo prav.«

Mladi zaradi svojih še vedno razvijajočih se možganov niso sposobni racionalno sprejeti tako resne odločitve. V tem kontekstu je treba podvomiti o duševni sposobnosti ljudi z duševnimi boleznimi, saj je samomorilnost tipičen simptom takšnih bolezni. Navsezadnje takšna zakonodaja zdravstvene delavce spreminja v sodnike o tem, kdo si še zasluži priložnost v življenju – in kdo je iz kakršnega koli razloga bolje izločen. Ali je to »samoodločba« in »napredek«?